Ko govorim o srcu, ne morem mimo čustev. Srce se na njih odziva hitro in iskreno. Včasih še preden glava sploh razume, kaj se dogaja.
Ob veselju se odpre. Ob žalosti se skrči. Ob strahu začne hitreje utripati. Ob ljubezni se zmehča. Ob izgubi postane težko. Ob hvaležnosti se v njem pojavi nekaj svetlega, skoraj tiho žarečega. Telo nam s tem ves čas kaže, da čustva niso nekaj ločenega od nas. Ne živijo samo v mislih. Zapišejo se v dih, v držo, v glas, v pogled in v način, kako se premikamo skozi dan.
Zato se mi zdi tako dragoceno vprašanje: kaj moje srce v tem času najbolj čuti, pa si tega še nisem zares priznala?
Morda je v njem veselje, ki čaka, da mu dam več prostora ali mogoče je v njem le utrujenost, ker sem predolgo skrbela za vse drugo. Znala bi biti tudi žalost, ki ne potrebuje hitre rešitve, temveč samo varno naročje. Morda se v njem oglaša želja po bližini. Morda pa preprosta potreba, da se spet spomnim, kaj me v resnici poživlja.
S srcem je povezan tudi jezik. Jezik ni le čutilo okusa, temveč tudi pot izražanja. Skozi jezik povem, kaj čutim, kaj me boli, kaj si želim, česa ne zmorem več nositi in kje bi rada začela znova.
Prav zato se mi zdi naravno opazovati, kako pogosto srce ne potrebuje velikih preobratov, temveč le tisto pristno in iskreno besedo. Takšno, ki ni izrečena zato, da bi zmagala, ampak zato, da bi ustvarila bližino. Besedo, ki ne pomanjšuje, temveč odpira prostor in seveda tisto, ki ne beži pred resnico, ter jo zmore povedati mehko, spoštljivo in človeško.
Kdaj sem nazadnje povedala, kaj zares čutim, ne da bi se ob tem takoj popravljala, opravičevala ali pomanjševala?
Tudi čutila nas lahko pripeljejo bližje srcu. Pogled, ki ujame sončno svetlobo na listih. Sluh, ki prepozna glas ljubljene osebe. Vonj po poletnem jutru. Dotik dlani. Okus prvega požirka toplega čaja ali dišeče kave. Vse to so majhna vrata v prisotnost. Srce ne živi samo v velikih življenjskih odločitvah. Živi v drobnih trenutkih, ki jih običajno spregledamo, ker hitimo.
In prav zato je včasih najlepše zdravilo za srce to, da se ustavim, da ne grem takoj naprej, Dda si dovolim zaznati, kaj je že tukaj.
V starih izročilih se srce povezuje tudi z zobmi modrosti, torej z zobmi 18, 28, 38 in 48. To so zadnji zobje, tisti, ki se pogosto oglasijo v času dozorevanja, premikov in notranjega odraščanja. Njihova povezava s srcem je zame, kot pristna simbolna govorica. Kot da telo sporoča, da prava modrost ni hladna in oddaljena. Prava modrost ima toplino. Ni samo v tem, da nekaj vem, temveč v tem, da znam s svojim prepričanjem živeti bolj srčno.
Da znam prepoznati, kdaj vztrajam iz ljubezni in kdaj iz strahu.
Da znam čutiti razliko med potrpežljivostjo in odpovedovanjem sebi.
Da znam ostati odprta, ne da bi ob tem izgubila svoje meje.
Morda se zato vprašanje srca vedno dotakne tudi vprašanja zrelosti.
Ali znam sprejeti veselje brez občutka krivde?
Ali znam počivati, ne da bi se počutila manj vredna?
Ali znam reči da, ko srce zares zaživi?
In ali znam reči ne, ko čutim, da me nekaj ugaša?
Srcu po izročilu prijajo tudi okusi, ki prebudijo toplino in pretočnost. Pekoče lahko v majhni meri poživi, predrami in razgiba notranji ogenj. Grenko pa ima posebno mesto, ker nas uči sprejemati tudi tisto, kar ni takoj sladko.
Grenak okus pripisujemo okusu osebne zrelosti. Ni vedno prijeten, a zna očistiti pogled. Tako kot življenje. Včasih nas prav grenka izkušnja pripelje bližje resnici. Včasih šele skozi nekaj, kar nas je zabolelo, prepoznamo, kje smo predolgo živeli proti sebi. Seveda skozi telo prepoznavamo mero, kot preveč ali premalo.
Kajti srce ne mara pretiravanja. Ne v hrani, ne v naporu, ne v skrbeh, ne v dokazovanju.
Srce ima rado živost, a ne izgorevanja. Rado ima toplino, a ne pritiska. Rado ima gibanje, a ne kaznovanja.
Gibanje je za srce izjemno pomembno. Ne samo zato, ker požene kri po telesu, temveč tudi zato, ker premakne občutke. Kolikokrat se šele med hojo odpre misel, ki je prej stala v meni kot zaprt prostor? Ali se med nežnim raztezanjem sprosti napetost, za katero sploh nisem vedela, da jo držim? Kolikokrat ples, hoja, vrtnarjenje ali preprosto nekaj globljih vdihov naredi več kot dolgo premlevanje?
Veš najini srci potrebujeta pretok. Telo potrebuje premik. Čustva potrebujejo pot. Zato gibanje ni samo skrb za telo. Je tudi način, kako svojemu srcu rečem: slišim te, tukaj sem, dovolim ti dihati.
Ni treba, da je gibanje veliko., da je popolno, da ustreza pravilom drugih ljudi. Včasih je dovolj, da grem na kratek sprehod in opazujem, kako se mi korak počasi umiri, da zjutraj odprem okno, položim dlan na prsni koš in nekajkrat globlje vdihnem. Včasih je dovolj, da zavrtim si zavrtim svojo najljubšo glasbo in pustim telesu, da za nekaj minut vodi namesto glave.
Srce namreč ne šteje korakov tako strogo, kot jih štejejo naprave. Srce bolj zanima, ali sem v gibanju živa in v telesu prisotna. Ali skozi premik čutim več sebe.
Morda je pravo vprašanje za ta čas: kaj bi danes naredila, če bi za trenutek bolj zaupala svojemu srcu kot svojemu strahu?
Srce pogosto ne kliče k velikim spremembam. Pogosto kliče k majhnim, a iskrenim korakom, enemu pogovoru, enemu bolj mirnemu jutru, enemu sprehodu, k eni resnici, ki jo končno priznam. In seveda tudi k eni odločitvi, da ne bom več tako hitro odrinila tega, kar čutim ter k eni nežni vrnitvi vase.
Ko poslušam srce, ne pomeni, da vedno izberem lažjo pot. Včasih srce prosi za pogum ali, da ne ostanem tam, kjer ugašam. Prosi, da ne zamenjam varnosti z navado, da ne imenujem miru nekaj, kar je v resnici samo otopelost.
A hkrati srce nikoli ne pritiska na grob način. Njegov klic je drugačen. Je topel, vztrajen in tih. Če ga predolgo preslišim, se lahko spremeni v nemir. Ko ga začnem poslušati, pa počasi postane moj notranji ritem.
Zato naj bo ta junijski zapis povabilo k srčni nežnosti. Ne k popolnosti. Ne k velikim obljubam. Le k temu, da danes malo bolj opazim, kaj v meni živi.
Ker srce ne prosi, da ga razumem do konca. Prosi, da ga ne spregledam.
Mogoče pa ti bo v pomoč druženje – Kaj mi prinaša poletje 2026? ali pa tisto, kjer ti razkrijem skrivnost odnosov – Kdo prihaja v moje življenje in zakaj?
Obišči: Stellarino.si/ponudba/
Pomladni pozdravček, do naslednjega Četrtkovega navdiha 11.6. na temo Popotovanje k sebi.
Mateja
