Saj veš, kako je. Nekatere misli pridejo čisto potiho. Ne vprašajo, ali imaš čas zanje in ali si ravno sredi dela, vožnje ali česa čisto vsakdanjega. Samo usedejo se nekam vate in potem hodijo s tabo ves dan. Včasih se vrnejo, ko pomivaš posodo, drugič med sprehodom ali tik preden zaspiš. Ne silijo v ospredje, pa vendar jih ne moreš čisto preslišati.
Danes je bila ena takih.
Razmišljala sem, kako hitro znamo biti do sebe stroge. Prav zanimivo, ane? Včasih je dovolj že čisto majhna stvar. En stavek, ki ga izrečemo malo nerodno. Ena odločitev, ki se kasneje ne izkaže za najboljšo. En trenutek, v katerem bi danes ravnale drugače. Mogoče pogovor, po katerem se še več ur sprašujemo, ali smo povedale preveč. Ali premalo. Ali pa sploh ne tistega, kar smo v resnici želele povedati.
In že se začne. »Zakaj sem to rekla?«., »Kako tega nisem prej opazila?«, »Spet bi morala narediti drugače.«
Včasih smo do sebe tako ostre, da bi se ob enakih besedah, izrečenih nekomu drugemu, verjetno kar zdrznile. Pa vendar se nam notranji glas zdi skoraj običajen. Kot da je nekaj povsem normalnega, da se popravljamo, ocenjujemo, primerjamo in opominjamo na vse, kar bi lahko naredile bolje.
Mogoče smo se tega naučile zelo zgodaj. Mogoče smo imele občutek, da bomo varnejše, če bomo vse naredile prav. Da bomo bolj sprejete, če ne bomo delale napak. Da bomo dovolj dobre, če bomo znale predvideti, kaj drugi potrebujejo in se pravočasno prilagoditi. In tako smo počasi razvile zelo natančen notranji radar za vse, kar bi pri sebi lahko izboljšale.
Le da ta radar pogosto ne zazna vsega, kar smo naredile dobro. Uh, kakšna zabloda!
Veš, prav velikokrat pač ne zazna poguma, ki smo ga potrebovale, da smo sploh poskusile. Ali pa vseh tistih trenutkov, ko smo bile utrujene, pa smo vseeno nadaljevale. Ne zazna, koliko stvari smo morale razumeti sproti, brez navodil in brez zagotovila, da se bodo dobro iztekle. Zelo hitro pa zazna napako, nerodnost ali odločitev, ki bi jo danes sprejele drugače.
Potem pa sem se vprašala nekaj čisto preprostega. “Kaj pa, če bi mi vse to pripovedovala moja “tista ta bolša” prijateljica?
Skoraj prepričana sem, da je ne bi obsojala. Poslušala bi jo. Poskušala bi razumeti, zakaj se je odločila tako, kot se je. Vprašala bi jo, kaj je takrat vedela, česa ni mogla vedeti in kako se je v tistem trenutku počutila. Verjetno bi ji rekla: »Veš kaj, takrat si naredila najboljše, kar si znala.«
Mogoče ji ne bi govorila, da je bilo vse prav. Ne bi ji lagala, da ni ničesar narobe naredila, če bi videla, da je. Toda med iskrenostjo in obsojanjem je velika razlika. Lahko prepoznamo svojo napako, ne da bi zaradi nje razvrednotile sebe. Lahko si priznamo, da bi danes ravnale drugače in se kljub temu ne kaznujemo za nekaj, česar takrat še nismo znale videti.
In potem sem se nasmehnila sama sebi.
Kako zanimivo je, da imamo za druge toliko razumevanja, zase pa ga tako hitro zmanjka. Za druge znamo poiskati razloge, okoliščine in širšo sliko. Pri sebi pa pogosto vidimo samo en trenutek in iz njega naredimo dokaz, da nismo dovolj dobre, dovolj premišljene ali dovolj sposobne.
Toda en slab trenutek ni cela zgodba o nas.
Ena napačna odločitev ne izbriše vseh dobrih. En pogovor, ki se ni izšel, ne pomeni, da ne znamo komunicirati. En dan, ko nismo zmogle vsega, ne pomeni, da smo lene ali nesposobne. Pomeni samo, da smo človek. Da imamo meje, čustva, utrujenost, strahove in dneve, ko ne vidimo vsega tako jasno, kot bi si želele.
Pa saj ni, da bi morale biti popolne. Kdo pa sploh določa, kaj pomeni biti popolna? Popolna za koga? Po čigavih merilih? In koliko življenja bi sploh ostalo, če bi ga ves čas prilagajale ideji, da moramo vse narediti brezhibno?
Življenje nas vendar ne uči popolnosti. Uči nas izkušenj. Včasih tudi takih, ki jih ne bi nikoli izbrale, če bi vedele, kam nas bodo pripeljale. Nekatere bi najraje izbrisale. Nekaterih nas je še dolgo sram. Ob drugih nas stisne pri srcu, ko pomislimo, koliko časa smo vztrajale nekje, kjer nam že dolgo ni bilo dobro.
Ampak ravno zaradi njih danes vidimo malo dlje, razumemo malo več in čutimo nekoliko drugače. Danes prepoznamo nekaj, česar takrat nismo. Danes hitreje opazimo, kdaj se preveč prilagajamo. Danes lažje začutimo, kdaj je čas, da postavimo mejo. In včasih je prav to največ, kar lahko vzamemo iz pretekle izkušnje: ne da se zaradi nje kaznujemo, ampak da zaradi nje živimo bolj zavestno.
Včasih mislimo, da si ne smemo prehitro odpustiti, ker bi to pomenilo, da nam je vseeno. Kot da moramo biti dovolj dolgo jezne nase, da bomo dokazale, da smo nekaj razumele. Kot da je strogost zagotovilo, da iste napake ne bomo ponovile.
Toda takšno nesmiselno kaznovanje sebe nas ne nauči nujno več. Pogosto nas samo zadrži v istem trenutku, tam pa si ni vredno omisliti čakalnice na boljše čase, ker smo le v energiji osebne naravnanosti.
Ko se nenehno vračamo k temu, kar smo naredile “narobe”, ne dobimo več jasnosti. Samo vedno znova podoživljamo isto bolečino. Sčasoma sploh ne razmišljamo več o dogodku, ampak o tem, kaj ta dogodek govori o nas. In tu hitro zdrsnemo od misli »naredila sem napako« k misli »z mano je nekaj narobe«.
To pa ni isto. Še manj pa smiselno.
Običajno z besedo “napaka” imenujemo nekaj, kar smo naredile po naučenih in privzgojenih pravili – narobe. No mogoče tista odločitev ni bila najbolj modra. A težko bi ji rekla, da je bila slaba. Prinesla je namreč neko novo izkušnjo. Izkušnja pa je najino novo bogastvo. Če ji seveda dopustiva, da si nadene takšno ime! Toda to še zdaleč ne pomeni, da smo slabe me. Lahko prevzamemo odgovornost, se opravičimo, popravimo, kar je mogoče in se iz izkušnje nekaj naučimo. Toda potem moramo dovoliti tudi, da se življenje premakne naprej.
Nežnost do sebe zato ni popuščanje. Ne pomeni, da si vse opravičimo ali da ne želimo ničesar spremeniti. Pomeni, da se spremembe ne lotevamo iz sovraštva do sebe, ampak iz spoštovanja do osebe, kakršna želimo postati.
Ta stavek je včasih težko sprejeti. Kajti ko danes pogledamo nazaj, vidimo toliko stvari, ki bi jih lahko naredile drugače. Z današnjim znanjem, današnjo izkušnjo in današnjo jasnostjo.
Toda takrat nismo imele današnjega pogleda. Ta nejasnost nam naredi veliko sivih las in to čisto brez potrebe.
Takrat smo se odločale z znanjem, ki smo ga ravno takrat imele, z močjo, ki nam je bila ravno takrat na voljo in z občutkom varnosti, ki smo ga ravno takrat poznale. Mogoče smo ostale tiho, ker nas je bilo strah. Mogoče smo rekle da, ker si nismo upale reči ne. Mogoče smo predolgo vztrajale, ker smo verjele, da moramo biti še bolj potrpežljive. Mogoče smo odšle prehitro, ker takrat nismo znale ostati v neprijetnem pogovoru.
Danes lahko to vidimo drugače. In ravno to pomeni, da smo se vmes nekaj naučile. Nekaj modrega dojele, bi raje rekla, ker to učenje gor, učenje dol je res že malo mukotrpno. Se ti ne zdi?
Seveda ti ni treba zanikati preteklosti. Ni je treba olepševati. Lahko pa jo pogledamo iz širšega zornega kota in z več razumevanja. Ne samo z očmi ženske, ki danes ve več, ampak tudi z očmi tiste, ki je takrat poskušala najti svojo pot.
Mogoče je bila prestrašena. Mogoče utrujena. Mogoče si je samo želela, da bi jo nekdo sprejel. Mogoče je tako dolgo poslušala druge, da svojega glasu sploh ni več dobro slišala. Mogoče,…
Ali res potrebuje še naše obsojanje?
Ali pa bi ji danes lahko rekle: »Zdaj razumem, zakaj si se odločila tako. Ni bilo idealno, toda nisi vedela vsega, kar veš danes. Od tu naprej bova poskusili drugače.« – to bo za nov začetek čisto dovolj!
No, saj vem. Vse to je veliko lažje napisati kot živeti. Ko nas nekaj zaboli, ko nas je sram ali ko se bojimo posledic svojih odločitev, prijazen notranji pogovor ni vedno prva stvar, ki nam pride na misel.
Toda mogoče nam ni treba čez noč postati popolnoma nežne do sebe. Mogoče je dovolj že, da opazimo trenutek, ko se začne notranje napadanje. Da ga za hip prekinemo in se vprašamo: »Bi tako govorila z nekom, ki ga imam rada?«
Če je odgovor ne, lahko stavek poskusimo povedati še enkrat.
* Namesto: »Kako sem lahko tako neumna?«
Lahko rečemo: »Danes vidim nekaj, česar takrat nisem.«
* Namesto: »Spet sem vse pokvarila.«
Lahko rečemo: »Ni se izšlo tako, kot sem želela. Kaj lahko zdaj naredim?«
* Namesto: »Nikoli mi ne bo uspelo.«
Lahko rečemo: »Tokrat mi ni uspelo. To še ni konec zgodbe.«
Na prvi pogled se mogoče zdi, da gre samo za drugačne besede. Toda besede, ki jih ponavljamo sebi, sčasoma postanejo prostor, v katerem živimo. Če je ta prostor poln očitkov, se v njem težko sprostimo, ustvarjamo ali zaupamo svojim odločitvam. Če pa vanj počasi vnesemo več razumevanja, postane lažje pogledati resnici v oči, ker nas ni več treba ves čas braniti pred lastnim obsojanjem.
Prijaznost do sebe nam ne odvzame odgovornosti.
Daje nam dovolj varnosti, da jo lahko zares prevzamemo.
Veš, imam občutek, da bi bil svet veliko lepši, če bi se s sabo pogovarjale tako, kot se pogovarjamo z ljudmi, ki jih imamo rade. Ne zato, ker bi si zatiskale oči pred svojimi napakami, ampak zato, ker bi znale videti tudi vse drugo.
Svoj trud. Svojo zgodbo. Svojo utrujenost. Pogum, ki ga včasih niti same ne opazimo. Vse majhne korake, s katerimi smo prišle do sem. In tudi tiste dele sebe, ki se še učijo, se kdaj zmotijo in potrebujejo čas.
V odnosu do sebe smo vendar prisotne vse življenje. S sabo bomo v vsakem novem začetku, pri vsaki odločitvi, ob vsakem razočaranju in v vsakem trenutku, ko se bo nekaj lepo izšlo. Mogoče je zato vredno razmisliti, kakšen odnos želimo graditi s to osebo, ki nas spremlja prav povsod.
Ali želimo biti njen najstrožji sodnik? Ali pa lahko počasi postanemo nekdo, h komur se je varno vrniti?
Mogoče je prav to eno najlepših popotovanj k sebi. Ne pot, na kateri postanemo brezhibne, ampak pot, na kateri se naučimo ostati ob sebi tudi takrat, ko nismo ponosne na vse, kar smo naredile. Ko znamo priznati, popraviti, kar je mogoče in se nato znova prijeti za roko.
Brez nenehnega kaznovanja ali celo zahteve, da bi morale že vse vedeti.
Z več potrpežljivosti do ženske, ki se še vedno uči živeti svoje pristno življenje.
Kako se običajno pogovarjam s sabo, ko naredim napako?
Bi enake besede izrekla svoji najboljši prijateljici?
Kaj sem takrat vedela in česa še nisem mogla vedeti?
Kaj danes razumem drugače?
Kaj lahko popravim in kaj je čas, da si odpustim?
Kateri stavek bi danes najbolj potrebovala slišati od sebe?
S sabo se pogovarjaj tako, kot se pogovarjaš z ljudmi, ki jih imaš najraje.
Vsebine na blogu so namenjene splošnemu informiranju, osebnemu razmisleku in boljšemu razumevanju različnih življenjskih tem. Astrološke, simbolne, energijske in tradicionalne razlage ne predstavljajo strokovnega zdravstvenega, psihološkega, pravnega ali finančnega nasveta ter ne nadomeščajo obravnave pri ustrezno usposobljenem strokovnjaku.
Vsaka bralka oziroma bralec samostojno presoja, kako bo predstavljene vsebine razumel in uporabil. Odločitve, sprejete na podlagi prebranega, so osebna odgovornost posameznika. Avtorica ne prevzema odgovornosti za posledice odločitev, ravnanj ali opustitev, ki bi izhajale iz uporabe teh vsebin.
Poletje nas vabi k veselju, odprtosti in povezovanju, hkrati pa tudi k pomembnemu vprašanju: kako ostati eno s sabo med vsemi različnimi ljudmi, pričakovanji in ritmi? Srce in tanko črevo nas spominjata na notranjo toplino, razločevanje, spoštovanje in ljubezen, v kateri se nam ni treba izgubiti.
Lunina vozla sta prestopila na os Lev–Vodnar.
Južni lunin vozel v Levu nas bo opozarjal, kje še vedno iščemo potrditev, pozornost ali občutek, da moramo biti v središču dogajanja. Severni lunin vozel v Vodnarju pa nas bo usmerjal k povezovanju, sodelovanju, novim idejam in ustvarjanju nečesa, kar presega zgolj osebne želje.
Ne gre za to, da bi se morali odpovedati svoji ustvarjalnosti ali edinstvenosti. Učimo se, kako svoj dar uporabiti kot prispevek skupnosti.
Vsi živimo pod istim nebom, pa vendar isto poletje za vsako od nas pripoveduje nekoliko drugačno zgodbo. Osebna astrologija nam pomaga prepoznati, na katerem področju življenja se določeni premiki dotikajo prav nas in kakšno izbiro imamo v tem času.