Ali se v svojem telesu počutim doma?
Vsako leto nas 8. marec spomni na žensko. Na njeno vlogo, moč, zgodovino, prispevek. A med vsemi besedami in cvetjem se včasih izgubi najpomembnejše vprašanje: kako se kot ženska zares počutim v svojem telesu? Ne v očeh drugih. Ne v primerjavi. Ne v pričakovanjih. Temveč v tišini, ko sem sama s sabo.
Edinstvenost ni nekaj, kar bi si morale zaslužiti. Ni nagrada za popolnost in ni potrdilo, da smo dovolj. Je nekaj, s čimer smo prišle na svet. A skozi leta smo se od nje pogosto oddaljile. Malo zato, da smo se prilagodile. Malo zato, da smo bile sprejete. Malo zato, ker smo verjele, da je lažje, če smo manj opazne, manj zahtevne, manj svoje.
In vendar telo vedno ve. Ve, kdaj se krčimo. Ve, kdaj govorimo tiše, kot bi želele. Ve, kdaj izbiramo, da ne bi preveč izstopale. V njem se zapiše vsaka prilagoditev in vsak zadržan korak. A v njem je zapisana tudi naša prvotna naravnanost. Naša toplina. Naša odločnost. Naša nežnost in naša moč.
Počutiti se udobno v svoji Edinstvenosti ne pomeni, da smo vedno samozavestne ali brez dvoma. Pomeni, da si dovolimo biti take, kot smo, tudi ko nismo popolne. Da si dovolimo svoj ritem, svoje misli, svoje želje. Da ne nosimo tujih meril kot lastnih.
Popotovanje k sebi ni glasno. Je tiho vračanje. Je trenutek, ko se vprašam, ali to, kar počnem, res odraža mene. Je odločitev, da se ne bom več oddaljevala od sebe zato, da bi bila bližje drugim. Paradoks je, da ravno takrat, ko stojimo v svoji Edinstvenosti, postanemo najbolj povezane.
Lahko se vprašaš:
Kdaj se v svojem telesu počutim sproščeno in varno?
Kje se še vedno prilagajam, čeprav me to utruja?
Kaj bi pomenilo, če bi si dovolila biti malo bolj svoja, tudi če to ni vedno udobno za okolico?
In kaj je ena majhna izbira, s katero lahko danes stopim bližje sebi?
Morda praznik žensk ni le spomin na preteklost, temveč povabilo v sedanjost. V občutek, da je moja Edinstvenost vredna prostora. Ne zato, ker bi morala karkoli dokazati, temveč zato, ker je že tukaj. In ko si dovolim v njej prebivati, se nekaj v meni umiri. Kot da sem končno doma.
Kakšno pa je tvoje žensko mnenje?
No danes je Gregorjevo, dan ko se ptički ženijo. Mogoče, pa se ti utrne kakšna srčna želja, ki bo odgovorila več, kot bi si znala odgovoriti sama.
Hvala, ker sva danes ponovno preživeli nekaj skupnih minutk, med prebiranjem Četrtkovega navdiha. Se bereva ponovno naslednji četrtek 19.3. ob temi »Imam izbiro«.
Pravno obvestilo
Vsebina blog zapisov na tej spletni strani je namenjena razmisleku, osebnemu vpogledu in pristnemu osebnemu zorenju. Zapisi odražajo avtoričin pogled in izkušnjo ter niso nadomestilo za strokovno zdravstveno, psihološko, pravno ali finančno obravnavo.
Vsak posameznik sprejema svoje odločitve in ravna na lastno odgovornost.
Avtorica ne prevzema odgovornosti za morebitne posledice, ki bi nastale zaradi uporabe ali razumevanja objavljenih vsebin.
Vsa besedila so avtorsko zaščitena. Kopiranje, razmnoževanje ali javna uporaba brez predhodnega pisnega dovoljenja avtorice ni dovoljena.
© STELLARINO, Mateja Casar s.p.. Vse pravice pridržane.
