Poletje nas vedno znova povabi ven. Dnevi so daljši, svetlobe je več, življenje se preseli na vrtove, terase, poti, obale in v dolge večere, ko se zdi, da se pogovori lahko nadaljujejo še dolgo po tem, ko bi se dan sicer že moral zaključiti. Več se srečujemo, več je povabil, več načrtov in več različnih ljudi, ki vsak s svojim ritmom, razpoloženjem in pričakovanji vstopajo v naš prostor.
Zato poletje ni samo čas lahkotnosti, veselja in odprtosti. Je tudi čas, ko lahko zelo jasno opazimo, kako dobro znamo ostati povezane s sabo, medtem ko smo povezane z drugimi. Ravno takrat, ko je okoli nas veliko dogajanja, se pokaže, ali znamo slišati svoj notranji glas ali pa ga hitro preslišimo, ker se prilagajamo ritmu okolice.
V tradicionalni kitajski medicini je poletje povezano z elementom ognja, s srcem in tankim črevesom. Srce pri tem ni razumljeno le kot telesni organ, temveč kot središče zavesti, radosti, topline, prisotnosti in našega občutka, kdo smo. Tanko črevo pa je povezano z razločevanjem. S sposobnostjo, da prepoznamo, kaj je za nas hranljivo in kaj ne, kaj želimo sprejeti vase in kaj je bolje pustiti ob strani.
Ko to prenesemo v vsakdanje življenje, postane ta povezava zelo razumljiva. Ves čas nekaj sprejemamo vase. Besede drugih ljudi, njihova mnenja, pričakovanja, razpoloženja, želje, zgodbe in tudi njihove strahove. Nekaj od tega nas obogati, nekaj nas premakne, nekaj nam odpre novo smer, nekaj pa ostane v nas dlje, kot bi bilo dobro.
Včasih nosimo misel, ki sploh ni naša. Včasih sprejmemo odgovornost, ki nam v resnici ne pripada. Včasih rečemo da, čeprav v sebi zelo jasno čutimo ne. Ne zato, ker ne bi vedele, kaj si želimo, ampak ker nočemo razočarati, zmotiti miru ali izpasti sebične.
In prav tukaj se začne vprašanje srca.
Ne samo, koga ljubim. Ampak predvsem, kdo sem jaz, ko sem v odnosu z drugimi.
Srce kot prostor osebne prepoznavosti
Ko govorimo o srcu, pogosto najprej pomislimo na ljubezen, odnose in čustva. Toda srce je povezano tudi z našo osebno prepoznavnostjo. Z občutkom, kdo smo, ko odložimo vse vloge, ki jih čez dan večinoma priučeno in privzgojeno prevzemamo.
Kdo sem, ko nisem življenjska sopoptnica, mama, prijateljica, sodelavka ali oseba, ki mora ali bi po pričakovanjih mnogih naj poskrbela, da bo vse teklo tako, kot mora? Kdo sem, ko se mi ni treba prilagajati, pojasnjevati ali dokazovati, da imam prav? Kdo sem, ko se neham gledati skozi oči drugih in se za trenutek vprašam, kako sama doživljam svoje življenje?
Veš, tak občutek ni vedno glasen. Včasih se pokaže čisto potiho, kot olajšanje, ko nekaj zavrnemo, kot toplina, ko smo v okolju, kjer nam ni treba ničesar igrati ali kot nenadna jasnost, ko spoznamo, da nečesa ne želimo več nositi s sabo ali vsaj ne na tak način!
Biti eno s sabo, še zdaleč ne pomeni, da smo vedno prepričane vase. Ah, kje! Ne pomeni niti, da nikoli ne podvomimo ali da imamo vedno pripravljen odgovor. To bi bilo že nadčloveško. Pomeni pa, da se ob vsakem drugačnem mnenju ne zapustimo in ostajamo pri sebi ravno tukaj in zdaj. In seveda, da se ne razdelimo na več različic sebe samo zato, da bi bile sprejemljive za vse okoli sebe.
Velikokrat mislimo, da harmonija pomeni, da so vsi zadovoljni. Da ni napetosti, da se vsi strinjajo in da nihče ne odide razočaran. Toda prava harmonija ni odsotnost razlik. Je sposobnost, da v razlikah ostanemo povezane.
S sabo in z drugimi.
Biti eno ne pomeni biti enaka
Ko govorimo o enotnosti, lahko hitro dobimo občutek, da bi morale razmišljati podobno, si želeti enake stvari in se gibati v isti smeri. Toda enotnost ni enakost. Enotnost pomeni, da lahko obstajajo različni glasovi, ne da bi morali drug drugega takoj razdeliti na prave in napačne.
Pomeni, da lahko spoštujemo nekoga, ki izbere drugače, kot bi izbrale me. Pomeni, da lahko ostanemo v odnosu, čeprav se ne strinjamo v vsem. Pomeni, da znamo razlikovati med bližino in zlitjem, med ljubeznijo in nadzorom ter med povezanostjo in izgubo sebe.
Vsak človek pride v odnos s svojo zgodbo, izkušnjami, potrebami, mejami in ranljivostjo. Če poskušamo vse to poenotiti, bomo prej ali slej izčrpane. Uh, zelooo izčrpane! Če pa znamo pod razlikami prepoznati skupno človeškost, se nekaj spremeni. In ne, ni se nam treba braniti pred vsako drugačnostjo, ni nam treba popravljati vsakogar in ni nam treba ves čas dokazovati, zakaj imamo prav. Ta prav je le naš prav in vsi drugi imajo svoje. Zato so vsi prav-i enakopravno pravi. Uh sem zapletla to zgodbo.
Ja vem to je čisto enako, kot v življenju. Zapletamo, do onemoglosti, potem pa se ponovno toliko časa ukvarjamo z razpletanjem. Smešno, ko o vsem malo bolj trezno razmisliva, se ti ne zdi?
Lahko pa ostanemo v svojem središču in hkrati dovolimo drugemu, da je to, kar je.
Mogoče je prav to ena najčistejših oblik spoštovanja. Ja sprobat je treba!
Ljubezen brez vezav
Besedna zveza ljubezen brez vezav lahko zveni skoraj pravljično, a le dokler je ne poskusimo prenesti v resnično življenje. V resnici soustvarjamo odnose, si želimo bližine, skrbi nas za ljudi in včasih nas je tudi strah, da bomo nekoga izgubile. Zato ljubezen brez vezav ne pomeni, da nam je vseeno, da se ne navežemo, ampak roko na srce. Odnos ni lastninska pravica. Odnos je kvečjemu ljubeča podpora, ob razvoju dveh, ki si želita oživeti tisto pristno različico sebe. Zato je spodbujanje, k temu in ohranjanje naravnanosti za doseganje srčne namere enega in drugega ena izmed naravnih nalog “dvojine”.
Pomeni predvsem to, da drugega ne poskušamo zadržati v obliki, ki je varna za nas. Da ga ne ljubimo samo takrat, ko se vede tako, kot nam ustreza. Da njegovih odločitev ne doživljamo vedno kot zavrnitev sebe. Da ga ne silimo, naj ostane takšen, kot smo ga vajene, samo zato, ker nas sprememba prestraši.
To ni lahko. Ja sej to že veš! Ja tudi meni je vse jasno, pa še vedno kdaj pa kdaj naredim drugače. Človeško pač! Včasih je celo zelo boleče, no pa o tem kdaj drugič.
Toda ljubezen, ki dopušča svobodo, ima drugačen občutek. V njej je manj stiskanja in več dihanja. Manj preverjanja in več zaupanja. Manj nadzora in več prostora, da odnos raste, se spreminja in včasih tudi zaključi.
Včasih je ljubezen to, da nekomu dovolimo oditi po svoji poti. Včasih pa je ljubezen do sebe to, da same ne ostajamo nekje samo zato, ker se bojimo spremembe. Da se ne vežemo na staro različico sebe, na stare cilje ali na način življenja, ki nam je nekoč ustrezal, danes pa nas omejuje.
Tudi sebe nam ni treba držati v stari obliki samo zato, ker so nas drugi take spoznali.
Veselje kot notranja toplina
Poletje in srce povezujemo z veseljem, vendar veselje ni vedno “juhej in hura”. Ni samo navdušenje, druženje, smeh, potovanja in občutek, da se mora ves čas nekaj dogajati.
Včasih je veselje tudi tiho. Je občutek, da si na pravem mestu, da za trenutek ničesar ne manjka, da lahko samo sediš v senci, opazuješ svetlobo med listi in se ti ni treba nikamor premakniti. Je trenutek, ko se ne primerjaš, ne razlagaš in ne iščeš potrditve.
To je veselje, ki ne izčrpava. Veselje, ki ne potrebuje občinstva in se ne konča takoj, ko se konča dogodek.
Velikokrat smo se navadile iskati radost zunaj sebe. V dosežkih, odzivih, potovanjih, ljudeh in načrtih. Pa vendar srce hrepeni tudi po nečem bolj preprostem. Po občutku notranje skladnosti. Po življenju, v katerem se naše odločitve vsaj približno ujemajo s tem, kar v sebi čutimo kot resnično.
Takrat veselje ni nekaj, kar se nam zgodi od zunaj. Takrat postane veselje posledica tega, da nismo več ves čas v sporu same s sabo. Ja tudi tega se je potrebno ponovno naučiti. Zato je poletje odličen poligon za poletne vaje.
Tanko črevo in umetnost razločevanja
Če srce predstavlja naše notranje središče, nam tanko črevo simbolno pomaga razločevati. Kaj sodi k meni in kaj ne? Čemu bom rekla da in čemu ne? Kaj me hrani in kaj me izčrpava?
Poleti je teh vprašanj pogosto več, ker je tudi zunanjega dogajanja več. Več je obiskov, potovanj, druženj in sprememb ritma. Hitro se lahko zgodi, da se življenje napolni z vsem mogočim, za nas pa ostane zelo malo prostora.
Takrat lahko opazimo, da nismo zares vesele, ampak samo ves čas zaposlene. Da nismo povezane, ampak razpršene. Da ne živimo bolj polno, ampak samo hitreje.
Mogoče poletje ne potrebuje še več načrtov. Mogoče potrebuje le več jasnosti.
Kateri ljudje me res napolnijo? Katera druženja so mi prijetna in katera me pustijo prazno? Kje rečem da samo zato, ker se bojim, da bo kdo užaljen? Kateri pogovori ostanejo v meni še več dni in mi jemljejo mir? Kaj ves čas sprejemam vase, čeprav že dolgo vem, da mi ne koristi?
Razločevanje ni zavračanje sveta. Je način, kako lahko ostanemo odprte, ne da bi se izgubile.
Harmonija ne nastane iz tišine
Velikokrat si želimo harmoničnih odnosov, harmoničnega doma in harmoničnega življenja. Toda harmonija ne nastane tako, da se izognemo vsakemu neprijetnemu pogovoru. Včasih zahteva ravno nasprotno.
Da nekaj povemo. Da postavimo mejo. Da priznamo, da nekaj ni več v ravnovesju. Da prenehamo igrati vlogo, ki nas izčrpava. Da ne vzdržujemo miru za vsako ceno.
Mir, v katerem ena oseba ves čas molči, ni prava harmonija. Odnos, v katerem se nekdo nenehno prilagaja, ni ravnovesje. Ljubezen, v kateri se bojimo pokazati, kdo smo, ni svoboda.
Harmonija se začne tam, kjer je prostor za resnico. Ne za grobost ali obtoževanje, ampak za iskrenost, ki ohranja spoštovanje. Tako do drugega kot do sebe.
Spoštovanje sebe in drugega
Spoštovati drugega pomeni, da ga ne poskušamo narediti sebi podobnega. Spoštovati sebe pomeni, da se zaradi odnosa ne zmanjšamo.
Spoštovanje ni podrejanje. Ni tišina. In ni vedno strinjanje.
Uh ta današnja objava je pa zelo globoka za počitniški čas. Verjemi, ko pogledam planetarno dogajanje, ki se to poletje plete med zvezdnimi vrtinci, ti povem, da te ta zapis spominja ob pravem času, na vse kar je za to poletje izjemno pomembno. No še nekaj bi dodala …
Spoštovanje je sposobnost, da drugega vidimo kot samostojno bitje in sebe prav tako. Ni treba, da razumemo vsako odločitev drugega, da bi jo lahko pustile pri miru. Ni treba, da jo izberemo zase ali da se z njo strinjamo. Lahko pa se odločimo, da zaradi razlik ne bomo izgubile svojega središča.
Enako velja za nas. Ni treba, da vsi razumejo naše izbire, da bi bile te za nas resnične. Včasih je dovolj, da jih razumemo me.
In da jim zaupamo. Prav zaupanje bo to poletje želelo prevzeti vajeti tvojega življenja, no v bistvu bolj krmilo.
Enotnost v vrtincu raznolikosti
Poletje nam tokrat ponuja veliko priložnosti, da to opazujemo v resničnem življenju. Na družinskih srečanjih, potovanjih, dopustih, v odnosih z otroki, partnerji, prijatelji in tudi z ljudmi, ki jih srečamo samo za kratek čas.
Vsak prinese svoj svet. Včasih se ti svetovi lepo ujamejo, včasih pa tudi ne. Toda enotnost ne zahteva, da se vsi zlijejo v enega. Zahteva samo, da v sebi najdemo prostor, kjer lahko ostanemo cele.
Da vemo, kdo smo. Da čutimo svoje meje. Da ohranimo srce odprto. Da znamo ločiti med ljubeznijo in dolžnostjo, med bližino in izgubo sebe ter med spoštovanjem in prilagajanjem.
Ko to zmoremo, raznolikost ni več grožnja. Postane bogastvo. Spomni nas, da življenje ne obstaja samo na en način, da obstaja veliko poti, veliko oblik ljubezni in veliko načinov, kako biti človek.
Pod vsemi razlikami pa ostaja nekaj skupnega. Želja, da bi bile videne, sprejete in spoštovane. Da bi smele biti to, kar smo. Da bi ljubile in bile ljubljene, ne da bi se pri tem izgubile.
Mogoče je prav to srce poletja.
Ne samo veselje, ki ga pokažemo navzven, ampak notranja toplina, ki nam pomaga ostati povezane s sabo in hkrati odprte za svet.
Vprašanja za tvoj poletni razmislek:
Kje v svojem življenju trenutno čutim največ veselja?
Kje se preveč prilagajam, da bi ohranila mir?
Kaj sprejemam vase, čeprav vem, da mi ne koristi?
V katerem odnosu potrebujem več jasnosti?
Kje lahko nekoga ljubim, ne da bi ga poskušala spremeniti?
Kje lahko bolj spoštujem svojo drugačnost?
Kaj mi pomaga ostati eno s sabo tudi takrat, ko je okoli mene veliko različnih ljudi, pričakovanj in potreb?
