Ko telo začuti, da prihaja jesen

Pozno poletje ima čisto svoj občutek. Dnevi so še lahko topli, svetloba mehka in zlata, pa vendar že čutimo, da se nekaj počasi spreminja. Jutra postajajo drugačna, večeri krajši in vse, kar nas je poleti vleklo navzven, počasi izgublja svojo moč. Poletje nas vabi v gibanje, družbo, na sonce, na pot, k doživetjem. Veliko se dogaja zunaj nas in pogosto samo sledimo ritmu dneva.

Potem pa se začne približevati jesen. In kar naenkrat postanejo glasnejša tudi vprašanja, ki smo jih čez poletje lažje preslišale. Sem zadovoljna s tem, kam grem? Mi to, kar počnem, še vedno ustreza? Kaj me zares polni in česa imam počasi dovolj?

Zanimivo je opazovati, kako tesno smo povezani z ritmom narave. Ko se začne svet okoli nas umirjati, se pogosto nekoliko bolj obrnemo vase. Začnemo premlevati dogodke zadnjih mesecev, odnose, pogovore in odločitve. Nekaj, kar se je poleti zdelo nepomembno, lahko nenadoma postane precej glasno.

In prav pozno poletje se lepo povezuje tudi z želodcem, vranico in trebušno slinavko. Meni je pri tem najbolj zanimiva simbolika. Želodec lahko postane nekakšen glasnik zadovoljstva in nezadovoljstva. Ne samo v povezavi s hrano, ampak tudi z življenjem. S tem, koliko znamo uživati v tem, kar že imamo in kje nas ves čas žene občutek, da potrebujemo še nekaj več, da bomo končno zadovoljni.

Vranica pa nas lahko spomni na razmišljanje in premlevanje. Poznaš tisti občutek, ko v glavi znova in znova obračaš isti pogovor? Ko se sprašuješ, kaj bi lahko rekla drugače, kaj je nekdo mislil in kaj bi bilo, če bi naredila drugače? Včasih ne potrebujemo novega odgovora. Morda potrebujemo samo trenutek tišine, da zaslišimo odgovor, ki ga v sebi že poznamo.

Meni se zdi jesen pri tem izjemna učiteljica. Drevo ne razmišlja, ali bi mogoče še malo obdržalo vsak list. Ne sprašuje se, kaj si bodo mislila druga drevesa. Ne poskuša na silo ohraniti poletja. Ko pride čas, začne spuščati.

Mi pa smo pri tem pogosto nekoliko drugačne. Držimo se starih odločitev, navad, odnosov in načrtov še dolgo potem, ko čutimo, da nam ne ustrezajo več. Ne zato, ker ne bi vedele. Ampak zato, ker je znano pogosto bolj udobno od novega.

In ravno tu se lahko začne tisto tiho nezadovoljstvo. Na zunaj je vse v redu, znotraj pa vemo, da nekaj ni več čisto naše.

Veliko govorimo o jeseni kot času spuščanja, meni pa se zdi še bolj zanimiva kot čas izbiranja. Kaj želim odnesti s seboj naprej? Kaj želim hraniti? Čemu želim v naslednjih mesecih nameniti svojo pozornost? Česa ne potrebujem več toliko?

Prav zato mi je všeč ideja osebnega Zvezdnega kompasa. Ne zato, da bi ti povedal, kaj moraš narediti, ampak da ti pomaga pogledati širšo sliko. Da v svoji osebni astrološki karti vidiš, kje se jesenski premiki najbolj dotikajo prav tvojega življenja, kje imaš več naravne podpore, kam se ti splača usmeriti svojo dragoceno pozornost in kje morda ni treba siliti.

Na spletni delavnici Kaj mi prinaša jesen 2026? si tako korak za korakom sestaviš svoj osebni Zvezdni kompas oziroma svoj astrološki vodič skozi jesen. Vse je vodeno, preprosto in brez astrološkega predznanja. Za posamezno obdobje potrebuješ le približno 30 minut časa zase.

In mogoče prav ob tem zagledaš nekaj, kar si že dolgo čutila, pa še nisi znala dobro ubesediti. Ko imaš pred seboj širšo sliko, se nekaj v tebi pogosto umiri. Ne zato, ker bi nenadoma poznala vse odgovore, ampak ker lažje prepoznaš, kaj je tvoje in kam se ti splača usmeriti.

Pozno poletje in začetek jeseni sta zato lep čas za takšen notranji pregled. Ne zato, da bi iskale, kaj je narobe. Ampak zato, da se ponovno vprašamo:

Kaj me v tem trenutku zares hrani – in kaj me samo še zaposluje?

Morda odgovor ne pride takoj. Morda pa ga že dobro poznaš. Samo nekaj časa ga nisi dovolj jasno slišala.

Za ta četrtkov navdih si vzemi nekaj minut zase in brez velikega analiziranja pomisli na tri stvari: kaj me trenutno veseli, kaj me utruja in čemu želim v prihajajoči jeseni nameniti več svoje pozornosti?

In če bi rada ta vprašanja raziskala še skozi svojo karto, te prisrčno vabim v našo družbo raziskovalk letošnje jeseni.

Ko se narava prične umirjati, lažje zaslišimo sebe.

Prisrčen četrtkov pozdrav,
Mateja iz tvoje zvezdne raziskovalnice Stellarino

Opomba: zapis uporablja simboliko telesa in letnih časov kot povabilo k osebnemu razmisleku ter ni namenjen zdravstvenemu svetovanju.