Ko zadržana jeza zamegli pogled

Pomlad je čas gibanja. A gibanje ni vedno nežno. Včasih se v njem prebudijo tudi ostrejši občutki. Jeza. Bes. Notranja napetost. Energija, ki se noče več prilagajati.

Jeza sama po sebi ni negativna. Je opomnik. Je meja. Je trenutek, ko nekaj v nas reče: to ni več v skladu z menoj. A mnoge od nas smo se naučile jezo zadržati. Jo pogoltniti. Jo preoblikovati v razumevanje, potrpežljivost ali tišino.

Telo pa je iskreno.

Kar ne izrečemo, se pogosto zapiše drugam. V napet pogled. V utrujene oči. V občutek, da težko jasno vidim okoliščine. Oči niso le organ vida, so simbol zaznavanja. Ko nočem nečesa videti, ko se izogibam resnici ali odlašam z odločitvijo, lahko postane pogled težji. Ne nujno na prvi zunanji pogled, temveč notranje.

Pomlad je povezana tudi z notranjim usklajevanjem ritma. Hipofiza kot tihi dirigent hormonov in ščitnica kot glas našega notranjega tempa sta občutljivi na dolgotrajno potlačene napetosti. Ko dolgo časa držimo stvari v sebi, ko ne izrazimo, kar čutimo, telo porablja energijo za zadrževanje. In ta energija nekje manjka.

Jeza, ki je prepoznana, postane jasnost.
Jeza, ki je potlačena, postane napetost.

Morda pomlad ni čas, da postanemo ostrejše. Morda je čas, da postanemo bolj iskrene. Do sebe. Da si priznamo, kaj nas moti. Kje se počutimo prezrte. Kje smo preveč potrpežljive.

Ni treba, da vse izrečemo na glas. Včasih je dovolj, da si priznamo resnico. Ko jo vidimo, se pogled zbistri. Ko dovolimo energiji, da steče, telo ne potrebuje več zadrževati.