Med prilagodljivostjo in izgubo sebe

Prilagodljivost je lepa lastnost.

Pomaga mi, da lažje živim z drugimi, ohranjam odnose in najdem skupno pot, kadar življenje ne teče po mojih načrtih. Z njo znam prisluhniti, razumeti drugačen pogled in se premakniti iz trmastega vztrajanja pri svojem prav.

A tudi prilagodljivost ima svojo mejo.

Ko prihaja iz notranje jasnosti, me ne oddalji od sebe. Takrat vem, kaj mi je pomembno, kje so moje meje in kdaj lahko popustim, ne da bi se ob tem izgubila. Takšna prilagodljivost je zavestna izbira.

Težava se začne, ko postane navada.

Ko rečem da, čeprav v sebi čutim ne. Ko se nasmehnem, čeprav mi nekaj ni prijetno. Ko prehitro razumem drugega in prepozno slišim sebe. Ko si rečem, da ni tako pomembno, čeprav moje telo že dolgo govori drugače.

Tako se ne izgubim naenkrat. Izgubljam se po drobnih korakih. Malo počakam. Malo potrpim. Malo spregledam. Malo prestavim sebe na kasneje. In čez čas lahko postanem zelo razumevajoča do vseh, le do sebe ne več.

Navzven je lahko videti, da je vse v redu. Sem prijazna, mirna, zanesljiva in vedno pripravljena pomagati. Znotraj pa se začne nabirati utrujenost. Ne tista, ki mine po enem počitku, temveč tiha utrujenost, ki nastane, ko predolgo živim mimo sebe.

Pretirana prilagodljivost ne izbriše moje pristne prirojene narave. Bolj jo prekrije. Čez mojo notranjo barvo se počasi nalagajo pričakovanja drugih, stare navade, strah pred zavrnitvijo in želja, da bi bila sprejeta.

Nekje pod vsem tem pa sem še vedno jaz.

Tista, ki ve, kaj jo veseli. Tista, ki ima svoj način izražanja. Tista, ki ne potrebuje nenehnega popravljanja, da bi bila vredna ljubezni. Tista, ki včasih potrebuje jasen ne in včasih pogumen da.

Zato se lahko vprašam:

Kje se tako zelo prilagajam, da sploh ne opazim več, kdaj zapustim sebe?

To vprašanje ni namenjeno očitku. Veliko prilagajanja se je morda nekoč razvilo zato, da sem ohranila mir, pripadnost ali občutek varnosti. Zato si zaslužim nežnost. A hkrati si zaslužim tudi resnico.

Če sem se nekoč morala prilagajati, to še ne pomeni, da moram tako živeti vedno.

Pot nazaj k sebi se lahko začne zelo preprosto. Z opazovanjem. Kje se v meni pojavi lahkotnost? Ob kom se skrčim? Kdaj rečem da, čeprav bi najraje rekla ne? Kje se prepričujem, da je vse v redu, čeprav v meni ni miru?

Telo pogosto ve prej kot glava.

Ve, kdaj sem pristna. Ve, kdaj igram vlogo. Ve, kdaj se trudim biti všečna. In ve tudi, kdaj se počasi vračam k sebi.

Prava pot ni v tem, da se izgubim v drugih. Prav tako ni v tem, da se zaprem pred vsemi. Je iskanje ravnovesja med mehkobo in jasnostjo. Med poslušanjem drugega in zvestobo sebi. Med bližino in notranjo svobodo.

Ko sem bolj povezana s svojo prirojeno naravo, se mi ni treba prilagajati za vsako ceno. Lahko prisluhnem drugemu, ne da bi utišala sebe. Lahko rečem da in ostanem mirna. Lahko rečem ne in se ne počutim kriva.

Morda se vrnitev k sebi začne z enim samim vprašanjem:

Kaj bi danes izbrala, če se ne bi bala, da bom s tem koga razočarala?

Odgovor se lahko pokaže čisto tiho. V olajšanju. V nemiru. V želji, ki jo že dolgo odlagam. V notranjem glasu, ki pravi, da si želim živeti malo bolj po svoje.

In prav ta glas je vreden poslušanja.

Odnosi so pri tem pogosto največje ogledalo. Nekateri ljudje v meni prebudijo lahkotnost, drugi pokažejo, kje še vedno prehitro popustim. Ob nekaterih začutim več sebe, ob drugih opazim stare vzorce.

Če te ta tema pokliče, te vabim na delavnico Kdo prihaja v moje življenje in zakaj.

Na njej bomo pogledale, kaj nam ljudje v našem življenju prebujajo, zakaj se določeni odnosi ponavljajo in kako lahko skozi odnose bolje razumemo sebe.

Če pa bi rada v poletje stopila z več občutka zase, te vabim tudi na delavnico Kaj mi prinaša poletje 2026?

Poletje nas povabi v več živosti, druženja, odločitev in premikov. Prav zato je dragoceno vedeti, kje se odpira več lahkotnosti, kje potrebujem več miru in kje me življenje spodbuja, da naredim korak bližje sebi.

Morda se pot nazaj k sebi začne prav tukaj.

Z vprašanjem, komu se preveč prilagajam.

Imej se lepo, Mateja.