Danes bi nekaj besed napisala o tistih, ob katerih zadihamo, in tistih, ob katerih se nam zatakne.
Nekateri ljudje vstopijo v najino življenje tiho, kot bi vedno bili tu. Ob njih se usedeš, izdihneš in ne potrebuješ razlagati, kdo si, lahko jim prisluhneš in tudi oni znajo prisluhniti tebi.
Drugi pridejo kot veter. Z enim samim stavkom te spravijo iz ravnotežja, še dolgo po srečanju pa se v mislih pogovarjaš z njimi in iščeš besede, ki jih takrat nisi našla.
In potem so tisti, ki jih srečaš znova in znova. Drugačni obrazi, drugačna imena, a zgodba je vedno ista. Občutek je, kot bi ti življenje potrpežljivo ponavljalo isto lekcijo, vse dokler je ne slišiš. Ti je to kaj poznano?
Predstavljaj si žensko, recimo ji Ana. V službi sedi zraven sodelavke, ki ne utihne. Zjutraj o vikendu, opoldne o sosedi, popoldne o vsem, kar je prebrala. Ana se nasmehne, prikima in v sebi šteje minute. Minute do odrešitve, da končno vzame svojo torbico, plašč in ji pomaha v slovo. Najraje za vedno, a službe ne rastejo ravno na drevesih.
Nekega večera, ko se spet jezi nanjo, se ustavi ob preprostem vprašanju: Kaj me pri njej v resnici tako zmoti?
Odgovor jo preseneti. Ne zmoti je govorjenje. Zmoti jo, da sodelavka s toliko besedami nikoli ne pove, kako ji je. In potem prepozna še nekaj: tudi sama večkrat veliko govori. In ko je iskrena do sebe prepozna, da tako izbere pot, da ji ne bi bilo treba čutiti. Pogovor tako teče le vljudno, pametno, a seveda mimo bistva.
Naslednji dan sodelavko vpraša: »In kako si ti, zares?« Prvič je tiho. Potem izve nekaj, česar ne bo tako hitro pozabila.
To je tiha moč odnosov. Vsak človek, ki ga srečam, je ogledalo. Ne sodi, le odseva.
Ko me nekdo pritegne, se v meni prebuja del, ki si ga želim bolj živeti. Morda pogum, ki ga občudujem pri prijateljici. Morda nežnost, s katero mama boža vnuke, in ki si je sama nikoli nisem dovolila.
Ko me nekdo zmoti, se dotakne mesta, ki je v meni še nepomirjeno. Tam, kjer se zadržujem, kjer čakam na dovoljenje drugih ali kjer do sebe še nisem dovolj nežna.
In ko neko osebo začnem gledati kot učiteljico in ne kot oviro, se odnos zmeča. Vprašanje se ne glasi več Zakaj mi to dela?, ampak Kaj mi želi pokazati?
Nekateri ljudje ostanejo vse življenje. Drugi pridejo za eno poletje, eno službo, eno težko obdobje. In ko odidejo, nam je včasih žal, kot da smo nekaj izgubili.
A morda so prišli prav zato, da nam nekaj prinesejo. Prijateljica, ki te je naučila reči ne. Neznanka na vlaku, ki je s preprostim stavkom razsvetlila tvoj dan. Nekdanji partner, ob katerem si spoznala, kaj si zares zaslužiš.
Ko pogledam nazaj, vidim, da me je vsak od njih nekam premaknil. Ne vedno najbolj nežno. A vedno bližje meni sami. Ja odnosi so bistveno večje bogastvo, ko to enkrat prepoznamo.
Preden zapreš to stran, ti podarim eno vprašanje. Pomisli na osebo, ki te v zadnjem času najbolj opominja, na nekaj kar si o sebi pozabila ali pa še sploh nisi odkrila. Lahko je to tista ob kateri svobodneje zadihaš ali pa tudi tista ob kateri se ti zatakne.
Kaj ti želi pokazati?
Morda odgovor pride takoj. Morda šele čez nekaj dni, med kuhanjem ali na sprehodu. Pusti mu čas. Prišel bo zagotovo.
In če si želiš ljudi v svojem življenju prepoznati globlje, sem zate pripravila spletno delavnico Kdo prihaja v moje življenje in zakaj? Več o njej najdeš na stellarino.si.
Mateja
November, ki so ga naši predniki poimenovali tudi listopad, prinaša zanimivo astrološko zgodbo. Retrogradna Merkur in Venera naju vabita k ponovnemu raziskovanju želja, odnosov in dragocenih življenjskih spoznanj, druga polovica meseca pa odpira prostor za sveže zamisli, ustvarjalni pogum in nove priložnosti.
Poglej, kakšno kakovost časa nama razkriva letošnji november in kako lahko njegove astrološke poudarke poveževa s svojim življenjem.
V vsaki od nas se skrivajo tudi manj poznane plati, ki čakajo, da jih odkrijemo in bolje razumemo. V Lilithinem kotičku bomo skozi astrološko simboliko Lilith raziskovale svojo notranjo moč, pristne želje, osebne meje in poti do večje jasnosti o sebi.
Ko danes pogledam v zvezdno nebo, imam občutek, da oktober ne govori toliko o novih začetkih, ampak o tem, kaj je v našem življenju že dozorelo.
Narava nam lepo pokaže, da ni vse namenjeno nenehni rasti. Nekaj dozori, nekaj odpade in nekaj potrebuje še svoj čas.
Mogoče je zato pravo vprašanje za oktober:
Kaj je v mojem življenju že pripravljeno za naslednji korak in čemu lahko še pustim čas?